OD ZAČETKOV DO DANES
Štehvanje izvira iz Ziljske doline. V Ljubljani so ga Ziljani prvič predstavili leta 1935 v sklopu folklornega festivala Koroški dan na pobudo Franceta Marolta, tedanjega vodje Folklornega inštituta Glasbene matice v Ljubljani. Fantom z ljubljanskega Posavja pa je bila igra tako všeč, da so jo vzeli za svojo. Skozi desetletja je tekmovanje kljub prekinitvi med letoma 1937 in 1954 obdržalo svojo prvotno obliko in se je le malenkostno spreminjalo.
Ni povsem jasno, kako se je štehvanje razvilo. Izvor imena je nemški in kaže na prvotni način igre, ko je bilo treba sod zabosti (v nemščini stechen). V Ziljsko dolino v Avstriji naj bi štehvanje prišlo iz italijanskega Vidma in naj bi bilo kmečka oblika rimske viteške igre kvintane, pri kateri so vojaki v na kol nataknjeno lutko v diru zasajali kopje. Viteško tekmovanje je bilo v Vidmu priljubljeno že v 18. stoletju, v Avstrijo pa so to igro prinesli furmani, ki so z Dunaja v Trst vozili preko Vidma in Trbiža, vendar so jo nekoliko preuredili. Jezdeci so v lesen sod zabijali dolg železen kol. Ker pa kol ni bil dovolj oster, da bi se zasadil v les in sod razbil, so namesto tega začeli uporabljati železne kije.
V Ziljski dolini je štehvanje organizirano v povezavi z žegnanji in binkoštimi igrami. Etnomuzikolog France Marolt, ki je v tridesetih letih 20. stoletja raziskoval običaje v Ziljski dolini in v knjigi Tri obredja iz Zilje (1935) poleg visokega reja pod lipo in ziljske ohceti predstavil tudi štehvanje, je to konjeniško igro želel pokazati na folklornem festivalu v Ljubljani. Zanjo je navdušil fante iz vasi ljubljanskega Posavja: iz Kleč, Savelj, Ježice, Stožic in Male vasi, ki so veljali za dobre jahače in rejce konj.
Prve posavske štehvovce je vodil Janko Snoj, pri vajah za uprizoritev pa je Maroltu pomagal Janez Zwitter iz Zahomca v Ziljski dolini. Vendar se leta 1935 vse ni izšlo po načrtih, saj je bil folklorni festival, na katerem naj bi Posavci štehvali, načrtovan v času spravila poljskih pridelkov. Tako so 6. oktobra na Koroškem dnevu ob slabem vremenu po Cojzovem grabnu, današnji Zoisovi cesti, štehvali Ziljani. 5. julija 1936 je pet Šentvidčanov in štirje Posavci štehvalo na Prosvetnem taboru v Šentvidu nad Ljubljano, ko so proslavljali 70-letnico Blaž Potočnikove čitalnice in se spominjali 1050-letnice smrti sv. Metoda. Fantje z ljubljanskega Posavja so se istega leta organizirali tudi sami in 13. septembra štehvali pred župniščem na Ježici. 11. julija 1937 so Ježičani štehvali na Prosvetnem taboru v Trnovem.
Nobeden od predvojnih štehvovcev sam ni bil v Ziljski dolini. Kar so vedeli o štehvanju, sta jim povedala in pokazala Marolt in Zwitter. S tradicijo štehvanja in njegovo vsebinsko platjo torej niso bili prav dobro seznanjeni. Zdelo pa se jim je privlačna in zanimiva konjeniška igra. Pri prenosu na ljubljansko Posavje se je tako štehvanje nekoliko spremenilo. Izgubilo je verski značaj in dobilo bolj tekmovalnega: postalo je neke vrste kmečki šport. Spremenile so tudi vloge nekaterih udeležencev in pojavilo se je nekaj novih elementov. Dečve, ki imajo pri ziljskem štehvanju odločilno vlogo pri izbiri zmagovalca, so se umaknile v ozadje, njihovo vlogo pa je prevzela komisija, ki ocenjuje štehvanje in ob koncu tekmovanja določi zmagovalca na podlagi prejetih točk. Medtem ko so pred vojno štehvovci in dečve nosili gorenjske noše, so se v povojnem času želeli bolj zgledovati po ziljskem štehvanju z ziljskimi nošami. Že pred vojno so sicer na štehvanju skušali tudi peti ziljske pesmi in zaplesati kakšen ziljski ples, pa jim to navadno ni uspelo. Tako so kasneje sledili svoji izvedbi prireditve z gorenjskimi nošami.
Pred drugo svetovno vojno so štehvanje zadnjič izvedli v Trnovem, nato pa so v Savljah, Klečah in na Ježici na Maroltovo in Snojevo pobudo zopet začeli s tekmovanjem leta 1954. Snoj je bil ob pomoči Janeza Marklja glavni organizator štehvanja vse do konca osemdesetih let.
Posavsko štehvanje običajno poteka sredi junija. Skozi zgodovino se je odvijalo na različnih lokacijah na Ježici, v Savljah in Klečah. Leta 1954 so prvo povojno štehvanje organizirali pri Ričnikovem kozolcu v Savljah. V šestdesetih in sedemdesetih letnih je tekmovanje potekalo pri Tomažovc v Savljah, kjer je današnja končna postaja mestnega avtobusa številka 14. Leta 1968 je bilo štehvanje v Klečah pri Unk. Do osemdesetih so ga nekajkrat izvedli tudi pri Šternu na Ježici. V osemdesetih se je dogajanje prestavilo na cesto Urške Zatlerjeve 4 do 9. Potem pa se je pomaknilo v Savlje najprej k Ukcovemu in kasneje k Beznikarjevemu kozolcu pred Dom kmetijske strojne zadruge. Z letom 2001 je štehvanje dobilo novo lokacijo na župnijskem igrišču na Ježici. Čeprav se je v tem času štehvanje nekajkrat odvijalo v povezavi s praznovanjem farnega dne, ga domačini niso
doživljali kot del žegnanjskega ceremoniala. Med letoma 2005 in 2012 je bilo pri Španovem kozolcu nasproti diskontne trgovine Metlika na Selanovi ulici. Današnja lokacija štehvanja pa je od leta 2013 na Čerenovem travniku blizu Selanove ulice.
Večkrat so štehvanje izvedli tudi na različnih prireditvah zunaj domačega okolja: leta 1955 so štehvovci s prireditvijo gostovali v Mengeški Loki, leta 1959 na Ljubljanskem festivalu v Tivoliju, leta 1960 ob prazniku občine Ljubljana Bežigrad so štehvali na igrišču nasproti ljubljanskega stadiona, leta 1969 na kopališču pri Šternu v okviru prireditve Kmečka ohcet, leta 2000 na viteških igrah pred Predjamskim gradom, leta 2008 so bili gostje v oddaji Na zdravje na RTV Slovenija. Nad štehvanjem so se že v predvojnem času in kasneje navduševali tudi v okoliških krajih (Šentvid nad Ljubljano, Bukovica pri Vodicah, Vodice, Komenda), vendar običaj tam ni zaživel.
Priprave na tekmovanje so se v začetkih posavskega štehvanja začele že vsaj dva meseca pred prireditvijo. Fantje so tekmovali s kmečkimi konji, ki so bili vajeni težaškega dela na polju. V zadnjem času, ko so konje na polju zamenjali stroji, pa v ospredje prihajajo konji, ki niso obremenjeni s kmečkim delom, ampak jih rejci uporabljajo za rekreacijo oz. šport.
V petdesetih in šestdesetih letih so priprave poleg treninga s konjem vključevale tudi plesne vaje za štehvovce, ki so potekale v Prosvetnem domu v Savljah. Po tekmovanju je bilo namreč v navadi, da so štehvovci zaplesali s svojimi dečvami, vendar se je to obdržalo le do leta 1964. Kasneje je namesto štehvovcev nastopila folklorna skupina, a plesov od začetka devetdesetih let ni več.
Navadno tekmuje med sedem in deset štehvovcev, fantov iz Savelj, Kleč in Ježice, ki ne smejo biti poročeni. Do osemdesetih let štehvovcev ni primanjkovalo. Teh je bilo okoli petnajst in fantje so se »borili«, da bi lahko prišli v tekmovalno ekipo.
Ena od sprememb v zadnjem času je tudi prehodni zlati kij, ki ga zmagovalec prejme od leta 2004 naprej, ko smo praznovali petdesetletnico posavskega štehvanja. Če štehvovec na tekmovanju zmaga tri leta zapored, zlati kij ostane njegov.
Od leta 2012 je v prireditev vključen tudi prikaz stare kmetijske mehanizacije in nastopi različnih društev, v katere so vključeni okoliški prebivalci, s čimer se prireditev dodatno popestri.
Organizator štehvanja je od leta 1991 združenje Kmečka strojna skupnost Savlje-Kleče. Priprave na prireditev se začnejo nekaj mesecev prej. Vaščani Savelj in Kleč v prireditev vložijo precej prostovoljnega dela. Stroške prireditve organizatorji poravnajo s pomočjo sponzorjev (Mestna občina Ljubljana in okoliški podjetniki), veselice in srečelova. Veselica je po navadi v bližini tekmovanja, največkrat je bila pri Prosvetnem domu v Savljah. Dobitke za srečelov so organizatorji zbirali od vaščanov, kar se poleg donacij sponzorjev še danes počne. V preteklosti je bilo za štehvanje oz. veselico treba plačati simbolično vstopnino, a se je to v devetdesetih letih ukinilo in danes je prireditev brezplačna.
Do osemdesetih let so prireditev oglaševali s pomočjo plakatov, ki so jih izobesili v bližnji okolici Ljubljane. Časopisnih in radijskih oglasov ni bilo, zato so na ogled tekmovanja prišli predvsem ljudje iz bližnje okolice. Danes pa na štehvanje vabijo tudi s pomočjo sodobne informacijske tehnologije preko spleta. V zadnjih letih je opaziti, da so med publiko gledalci iz celotne Slovenije.
Pri ohranjanju posavskega štehvanja imajo veliko vlogo nekdanji štehvovci, ki so mentorji mlajšim generacijam, člani komisije in organizatorji. Prebivalci Savelj, Kleč in Ježice doživljajo štehvanje kot svojo in tradicionalno prireditev, predstavlja pomemben element lokalne identitete in prepoznavnosti.
Sklenemo lahko, da je štehvanje v Klečah, Savljah in na Ježici po presaditvi iz Ziljske doline na ljubljanskem Posavju pognalo svoje korenine in se razvijalo skladno z lokalnimi navadami, prepričanji in možnostmi. To kaže že pridevnik posavsko, ki opozarja, da je tu štehvanje postalo prireditev s svojo tradicijo. Leta 2012 je bilo vpisano v register žive kulturne dediščine.
Pri pripravi besedila smo si pomagali tudi z besedili o ziljskem in posavskem štehvanju Nika Kureta v knjigi Praznično leto Slovencev in člankom Nene Židov Kdor ne štehva, ni Posavc! Štehvanje v Savljah, Klečah in na Ježici v Ljubljani.
